V noči, ko tančica med svetovi postane dih, se čas raztopi v tišini med srčnim utripom in šepetom vetra. To je trenutek, ko se spomnimo, da nismo sami – da v naših kosteh, v ritmu krvi in v svetlobi pogleda še vedno živi zgodba naših prednikov. Včeraj smo odprli sveti prostor in jih poklicali s spoštovanjem in odprtim srcem. Oglasili so se v šumu soja sveč, v mirnem vdihu, v zvoku bobnov, indijanske flavte in ropotuljic, v solzi, ki je spolzela po licu. Njihova sporočila niso bile samo besede, temveč občutki – mehki utrinki razumevanja, ki razvežejo vozle med generacijami. Razkrili so nam, zakaj so se bolečine rodile, zakaj smo nosili to, kar nikoli ni bilo zares naše.
Hvaležna sem, da smo odprli ta sveti prostor, in z nežno pozornostjo stopili v stik s predniki, prejeli razumevanje – zakaj so se določene bolečine, strahovi ali ponavljajoči vzorci sploh pojavili. Sporočila, ki so prišla, so razkrila korenino generacijskih travm in prinesla globoko olajšanje. Tako smo lahko resnično odpustili – sebi, svojim prednikom in vsem, ki so bili del teh zgodb.
In ko resnica zasije, se srce razbremeni. Odpustimo – sebi, drugim in predvsem zase in rodove za nami.
Vdih svetlobe nežno raztopi sence, izdih pa odnaša vse, kar nam ne služi več. V energiji Samhaina smo spustili staro in postavili namere za novo – za obdobje, ki prihaja s tihim vetrom ko se bo obdobje mirovanja zaključilo, obdobje svetlobe po temi.
Naj modrost prednikov še dolgo odmeva v nas – kot svetilnik, ki nas spominja, da je ljubezen tista, ki zdravi vse rodove.
